Ana səhifə

Obsmrtna doživetja- univerzalen fenomen?


Yüklə 48.44 Kb.
tarix10.06.2016
ölçüsü48.44 Kb.




OBSMRTNA DOŽIVETJA- UNIVERZALEN FENOMEN?
Nastja Simonitti, univ. dipl. psih.

Maroltova 3

1000 Ljubljana

nastja.simonitti@siol.net



ABSTRACT

The aim of my paper is to find out whether there is certain universality about the NDE phenomenon or not. The researches carried out so far are rather confirmative.

1 KAJ SO OBSMRTNA DOŽIVETJA IN NJIHOVA TEMELJNA STRUKTURA
Z izrazom obsmrtno doživetje oz. obsmrtna izkušnja (angl. near-death experience ali na kratko NDE) označujemo posebne izkušnje spremenjenega stanja zavesti, ki se pojavijo ob bližajoči se telesni smrti, pa tudi v nekaterih drugih, specifičnih okoliščinah (npr. pod vplivom halucinogenih drog, v globoki meditaciji, sanjah, v stanjih izjemnega stresa in fizičnega napora in v posebnih pogojih gravitacije). Nekateri avtorji menijo, da je treba ločevati med obsmrtnimi in zunajtelesnimi izkušnjami (out-of-body experiences), pri čemer smatrajo obsmrtne izkušnje kot posebno obliko zunajtelesne izkušnje, ki ima nekatere specifične značilnosti in je vezana izključno na doživljanja ob bližajoči se telesni smrti. Vsaka NDE torej vključuje tudi doživljanje zunajtelesnosti, medtem ko vsaka zunajtelesna izkušnja nikakor ne more biti NDE.

Dr. Moody, znani preučevalec pojava, je ugotovil, da je NDE zelo specifično stanje spremenjene zavesti, za katero je značilen precej enoten, lahko bi rekli tipičen vzorec doživljanja, ki ga v zelo podobni obliki srečamo tako pri ateistih kot pri vernih posameznikih (ne glede na veroizpoved, ki ji pripadajo), pri odraslih in otrocih, moških in ženskah vseh starosti, poklicev, ras, narodnosti in drugih demografskih variabel. Zdi se, da lahko govorimo o univerzalnem fenomenu. Seveda lahko pri nekem posamezniku manjka kakšen element ali pa je le-ta nadomeščen s kakšnim podobnim, morda je vrstni red nekoliko spremenjen, vendar gre kljub vsemu za majhno odstopanje od osnovnega vzorca. Zanimivo je to, da so številni raziskovalci prišli do podobnih ugotovitev.



Tabela 1 Faze NDE kot so jih ugotovili različni raziskovalci

Moody

Ring

Zaleski

1.NEIZREKLJIVOST

SPOKOJNOST

NOVA TELESNOST (ETERIČNO TELO)

2.NOVOSTI

LOČITEV OD TELESA

MEJNO STANJE (LEBDENJE)

3.MIR IN SPOKOJNOST

VSTOP V TEMO

POTOVANJE

4.HRUP

VIDENJE LUČI

LUČ

5.TEMNI PREDOR

VSTOP V LUČ

ŽIVLJENJSKA BILANCA (»SODBA«)

6.LEBDENJE ZUNAJ TELESA




SPOZNANJE SMISLA CELOTE

7.SREČANJE Z DRUGIMI




NOV ODNOS DO SMRTI IN UMIRANJA

8.SVETLOBNO BITJE







9.OGLED ŽIVLJENJA







10.ROB OZIROMA MEJA







11.VRNITEV







12.POROČANJE DRUGIM







13.UČINKI NA ŽIVLJENJE







14.NOVI POGLEDI NA SMRT







15. POTRDITEV










Ad/1: Vsi ljudje, ki so doživeli NDE, pravijo, da gre za nekaj, kar je onstran besed, in da ne obstaja ničesar, s čimer bi izkušnjo lahko primerjali.

Ad/2: Ljudje, ki so se zaradi hude telesne poškodbe ali komplikacij pri operaciji znašli na pragu smrti, poročajo, kako so na začetku še slišali komentarje okolice o njihovem stanju (npr. »mrtev je«), nato pa so se začeli pogrezati v temo oz. čutiti, kako se oddaljujejo od fizičnega dogajanja.

Ad/3: Večina oseb z NDE poroča, da so začetne stopnje njihovega doživetja »tik pred smrtjo« nadvse prijetne. V prometni nesreči ali v bitki ranjeni so poročali, da so hude bolečine nenadoma prenehale in pojavil se je občutek velike spokojnosti, miru in ugodja. Nek moški, ranjen v Vietnamu, je celo rekel, da se še nikoli ni počutil tako sproščenega kot v času, ko je umiral.

Ad/4: Ljudje na pragu smrti pogosto poročajo o nenavadnih slušnih zaznavah. Ti zvoki so včasih zelo neprijetni (brnenje, brenčanje, zvonjenje, žvenketanje ipd), včasih pa nadvse prijetni (neka ženska je npr. slišala veličastno, res prekrasno glasbo).

Ad/5: Poleg tega, da slišijo neke zvoke, ljudje obenem začutijo, kako jih nekaj z veliko hitrostjo vleče skozi mračen prostor, ki ga ljudje največkrat poimenujejo z izrazom tunel, pojavljajo pa se tudi izrazi kot npr: votlina, vodnjak, prehod, ograjen prostor, predor, lijak, vakuum, črna praznina, cev, dolina in valj.

Ad/6: Gre za enega najbolj osupljivih elementov NDE izkušnje. Ljudje poročajo o občutku lebdenja (navadno v okolici bolnišničnega stropa), v katerem lahko opazujejo svoje negibno fizično telo in poskuse oživljanja s strani medicinskega osebja. Ljudje različno reagirajo na izgubo fizičnega telesa; nekateri so zaskrbljeni, kaj se bo z njimi zgodilo, nekaterim pa je zanj čisto vseeno in se nanj niti ne ozrejo. Zgodilo se je celo, da posamezniki svojega lastnega fizičnega telesa niso prepoznali. Značilnosti izventelesne izkušnje so naslednje:



  • občutek lahkotnosti, breztežnosti (»bil sem lahek kot peresce«)

  • večina ljudi meni, da je v tem času bivala v »neke vrste telesu«, ki ga poimenujejo z duhovnim telesom (ezoteriki ga imenujejo astralno telo), obstajajo pa tudi primeri ljudi, ki menijo, da takrat niso imeli nobenega telesa in so bili »čista zavest«

  • posameznik sicer čuti vse dele telesa enako kot prej, saj razmišlja enako kot prej, vendar čuti, da gre kljub temu za precej brezoblično telo, ki še najbolj spominja na »kroglo, kapsulo ali energijsko polje«

  • pri gibanju fizični predmeti ne predstavljajo dejanskih ovir, duhovno telo lahko prodira tudi skozi fizične osebe in obratno (fizične osebe gredo lahko skozi duhovno telo posameznika), posameznik v tem telesu je neviden in tudi neslišen za žive ljudi, prav tako tudi ni klasičnega čuta za dotik in kinestetičnega čuta, zaradi česar posameznik nima občutka premikanja niti ne zmore določiti svojega položaja ali smeri gibanja

  • premikanje poteka tako rekoč s hitrostjo misli

  • pojavi se značilni občutek brezčasnosti in sposobnost videti stvari okrog sebe iz vseh smeri hkrati

  • poveča se sposobnost mentalnega dojemanja (jasnina misli)

  • dojemanje okolice (živih ljudi) poteka telepatsko (misel je slišana preden je izrečena)

  • obstaja nekakšna sposobnost bilokacije; z enim delom je človek na enem mestu, z drugim pa kjerkoli hoče biti, kot bi se iz njega sprožila tipalka

Čez čas se ljudje v tem stanju začno počutiti osamljene, saj s fizičnimi svetom ne morejo vzpostaviti stika.

Ad/7: Sledi faza, v kateri se umirajoči srečajo z drugimi nesnovnimi bitji, bodisi že umrlimi sorodniki in prijatelji bodisi z bitji, ki se jim predstavijo kot »duhovni vodniki«. V nekaterih primerih ljudje srečajo bitja - duhove, ki jih sploh ne poznajo. V večini primerov jim njihovi bližnji razložijo, da še ni prišel njihov čas in jih »pospremijo nazaj«.

Ad/8: Gre za enega najbolj osupljivih elementov NDE, ki na posameznika tudi najgloblje vpliva. Posameznika začne privlačiti močna, a ne zaslepljujoča svetloba, ki je sprva bleda, kasneje pa vse bolj bleščeča, dokler ne doseže nezemeljski sijaj. Kljub amorfnosti jo vsi, brez izjeme, doživljajo kot bitje s svojo osebnostjo. To bitje je bilo polno ljubezni in topline, ki ju ni moč opisati, imelo pa naj bi tudi smisel za humor. Kar je gotovo najbolj zanimivo, je dejstvo, da to svetlobo vidijo vsi pripadniki različnih verskih prepričanj, seveda pa si jo različno interpretirajo. Za kristjane je to večinoma Kristus, včasih angel, za budiste Buda, za hinduiste Krišna, za muslimane Alah, za ateiste pa »svetlobno bitje«. Svetlobno bitje posameznika telepatsko vpraša, ali je opravil vse, kar je nameraval, ali je njegovo življenje dopolnjeno. Posameznik se čuti brezmejno zaščitenega in ljubljenega.

Ad/9: Sledi eden najbolj napetih trenutkov NDE, v katerem svetlobno bitje posamezniku prikaže panoramski pregled retrospektive njegovega življenja, ki poteka neverjetno hitro. Nekateri so celo menili, da so bili vsi prizori njihovega življenja tam hkrati. Prikaz naj bi služil kot didaktično sredstvo in spodbujal k temu, da bi se posameznik zamislil nad svojim življenjem. Medtem ko so nekatere osebe menile, da so videle predvsem tiste izseke iz svojega življenja, ki so pomenili vrhunec, pa so spet druge menile, da so videle vse, tako pomembne kot manj pomembne prizore. Svetlobno bitje, ki spremlja ta prikaz, naj bi ves čas poudarjalo pomen ljubezni do sočloveka in pridobivanja znanja. Bitje očitno pozna vse podrobnosti posameznikovega življenja in pred njim ni mogoče lagati. Na očitno sebična dejanja iz posameznikovega življenja se ne odziva z obsodbami, ampak s spodbudami k boljšemu ravnanju v prihodnosti.

Ad/10: Nato se posameznik začne približevati nekakšni meji oz. končni točki. Nekateri le-to opisujejo kot globoko vodo, sivo meglo, plot čez polje ali enostavno črto, vendar gre najbrž za precej podobno osnovno doživetje, le tolmačenja so različna. Prečkanje te črte naj bi pomenilo dokončno smrt.

Ad/11: Vsi, ki so pripovedovali o svoji NDE, so se seveda vrnili v svoje fizično telo. Odločitev je bila za večino težka, saj so se v prisotnosti bitja iz svetlobe počutili izjemno srečne. Neizpolnjene želje in načrti v zvezi s študijem, delom in kariero in skrb za še nedorasle otroke so bile tiste, zaradi katerih so se umirajoči odločili, da se vrnejo. Nihče ni znal pojasniti, kako točno se je ta vrnitev zgodila. Menili so, da jih je nekaj z vso hitrostjo potegnilo v fizično telo, da so se s trzljajem prebudili.

Ad/12: Vse osebe, ki so izkusile NDE so povsem prepričane, da je njihovo doživetje pristno, vendar pa o njem le nerade pripovedujejo drugim. Bojijo se, da bi se jim okolica posmehovala in jih imela za nore ali vsaj duševno neuravnovešene. Glede na to, da je bila smrt še nedavno tabu in se o njej ni govorilo, je to seveda razumljivo. Nekateri so takoj po izkušnji pripovedovali o tem svojim bližnjim, vendar so naleteli na nejevero ali celo posmeh. Vendar dr. Moody poudarja, da so bili ljudje, s katerimi je opravil intervjuje, duševno uravnovešene osebnosti, priznane v družbi. Ugotovil pa je tudi to, da ženske mnogo raje spregovorijo o tem. Verjetno zato, ker so ženske zaradi vzgoje nekako bolj pripravljene spregovoriti o svojih občutjih kot moški.

Ad/13 in 14: Psihološke posledice NDE na ljudi so izredne. Vsi ljudje, ki so doživeli NDE, poročajo, da se jim je pogled na življenje po izkušnji v mnogočem popolnoma spremenil: življenje se jim je zazdelo še bolj dragoceno ali pa so ga šele potem začeli ceniti (to velja zlasti za samomorilce in tiste, ki so bili prej močno nagnjeni k depresiji). Samomorilci so začeli gledati na življenje kot na nekaj izjemno dragocenega in večinoma niti pomislili niso nikoli več na samomor, kaj šele da bi ga poskušali storiti (četudi so jasno priznavali, da se ne bojijo umreti in da povsem verjamejo v življenje po smrti). Veliko ljudi se je začelo dodatno izobraževati, razvijati svoje talente in širiti svoj miselni horizont, veliko jih je življenje posvetilo delu za splošno človeško dobrobit in ne toliko svojemu lastnemu (skladno z »navodili« svetlobnega bitja, da je življenje namenjeno nabiranju znanja in razvijanju sočutja, ljubezni in odpuščanja). Številni posamezniki so se začeli več ukvarjati s svojo duševnostjo in se manj posvečati fizičnemu telesu, saj se z njim niso več tako močno identificirali. Njihova intuicija je postala močnejša, nekateri so celo menili, da so dosegli nadčutne sposobnosti (jasnovidnost, branje misli). Pri vseh pa je izginil vsak strah pred smrtjo ter v njih utrdil prepričanje, da obstaja posmrtno življenje.

Ad/15: Iz znanstvenega vidika je to najpomembnejši element, saj priča o resničnosti doživetja. Gre za informacije, ki jih raziskovalci lahko preverijo in so vezane na opazovanje fizičnega sveta v zunajtelesnem bivanju. In v veliki meri se izkažejo za resnične. Večina izprašanih oseb je bila namreč zmožna opisati precej podrobnosti v zvezi s početjem medicinskega osebja med oživljanjem (tudi precej zapletenih medicinskih postopkov, ki jih laik nikakor ne more poznati), zato se omenjena prvina NDE smatra kot eden najprepričljivejših dokazov o tem, da zavest lahko deluje neodvisno od telesa in da zunajtelesna izkušnja le ni halucinacija in ima določeno podlago v konkretni stvarnosti. Nekateri posamezniki so sposobni do potankosti opisati, kaj je govorilo medicinsko osebje, kako so bili oblečeni. Glede na to, da zunajtelesna izkušnja omogoča neomejeno gibanje in prodor do misli vseh ljudi, je nadvse prepričljivo tudi to, da so »mrtvi« sposobni do potankosti obnoviti misli in vedenje svojih bližnjih, čakajočih pred operacijsko dvorano.

Za znanost najbolj zanimive raziskave NDE so vsekakor tiste, ki so bile opravljene na populacijah, ki imajo specifične psihofizične karakteristike. Ogledali si bomo tri take populacije: otroke; ljudi, ki so od rojstva slepi in samomorilce.




2 OBSMRTNA DOŽIVETJA OTROK

O tem, ali in v kolikšni meri so NDE pogojene s socializacijo in življenjskimi izkušnjami, pričajo primeri otrok, ki so doživeli NDE. Navedla bom dva zgovorna primera, vzeta z interneta. Primer enajstletne deklice, ki je doživela NDE med operacijo srca, in primer triletnega dečka, ki so ga oživljali zaradi prometne nesreče. Slednji je zaradi svoje izredne mladosti še posebej zanimiv.

Enajstletna Lynn je doživela pretresljiv NDE z vsemi značilnimi elementi - srečanje s svetlobnim bitjem in že umrlimi sorodniki in - kar je še posebej presenetljivo - s svojima dvema psoma, ki sta bila umrla pred časom. Primer je zanimiv tudi zato, ker je deklica med zunajtelesno izkušnjo spoznala svoje sorodnike, ki so umrli že pred njenim rojstvom. »Duhova« njenih umrlih starih staršev sta ji povedala, da se namerava oče ločiti od njene matere in da se mora vrniti v življenje, da ji bo nudila oporo. Vse to se je kasneje izkazalo za resnično.

Triletni Brian je pripovedoval, kako so ga ptički popeljali v čudovito deželo in ga poučili o tem, da ima vsak človek svoj življenjski načrt in da še ni njegov čas. Obenem je zelo natančno opisal, kaj vse se je dogajalo od nesreče pa do njegove ponovne obuditve.

Skeptični znanstveniki so dečka večkrat izprašali (znano je, da triletni otroci še ne razlikujejo med domišljijskim in resničnim svetom), pa vendar jim je vedno povedal povsem enako zgodbo, z vsemi podrobnostmi vred.

Nekateri otroci, zlasti še ko so še mlajši, radi izkušnjo narišejo. Otroci, ki so doživeli NDE, pogosto rišejo čudovite pokrajine in ogromno svetlobno bitje, ki je kot nekakšno orjaško sonce. Vsi brez izjeme pravijo, da je bilo tam lepo in da jih ni bilo nič strah.



3 OBSMRTNA DOŽIVETJA OD ROJSTVA SLEPIH

Dr. Ring je opravil poglobljene intervjuje s prek 30 slepimi osebami, ki so izkusile NDE in jih objavil v svoji knjigi Mindsight. Zlasti zanimiv je primer Vicki Umipeg, ki je bila slepa od rojstva; njen vidni živec je bil popolnoma uničen zaradi prekomernega doziranja kisika v inkubatorju. Ob zunajtelesni izkušnji najprej sploh ni dojela, da je telo tam spodaj njeno, saj ni imela vidnih izkušenj, vendar je po nekaterih znamenjih (prstan na roki in dejstvo, da je lebdela v zraku, kar pomeni, da ni bila svojem telesu), sklepala, da je telo njeno. Njeno videnje med NDE se od videnja ljudi z normalnim vidom ni razlikovalo v ničemer, razen v tem, da ni zaznavala barv. Kot je sama dejala, je bila prvič sposobna dojeti, kaj je svetloba, saj jo je izkusila. Ko se je v svojem duhovnem telesu dvigala nad streho bolnišnice, je lahko občudovala čudovito panoramo, kar jo je še posebej radostilo, in le-to je kasneje dr. Ringu tudi podrobno opisala. Dr. Ring poroča, da je kar 80% njegovih preizkušancev omenjalo vidne vtise, le da je bila Vicki pri tem pač ena izmed najbolj natančnih.


4 OBSMRTNA DOŽIVETJA SAMOMORILCEV
Seveda se avtomatsko postavi vprašanje, kakšna je NDE ljudi, ki so se na robu smrti znašli prostovoljno - samomorilci. Dr. Kenneth Ring je v svoji knjigi Life at Death analiziral NDE 24 oseb, ki so poskusile napraviti samomor. Nobena od njih ne poroča o prehodu skozi tunel, niti o srečanju z bitjem iz svetlobe in z že umrlimi ljubljenimi osebami (Ring, 1983). Poročajo o občutku potlačenosti, izgubljenosti, kot da bi jim nekaj manjkalo. Začne se sicer z občutkom olajšanja in miru in se nadaljuje z občutkom ločenosti od fizičnega telesa, podobno kot pri ne-samomorilcih. Vendar pa se v naslednji fazi - če do nje sploh pride - pojavi drsenje oz. padanje v nekakšno temno, mračno praznino, nekakšno »cono somraka«. Dr. Ring je ugotovil, da se NDE samomorilcev ne zaključi, ampak zbledi, še preden bi se lahko pojavili značilni transcendentalni elementi. Zanimiv je primer nekega mladega moškega, ki se je poskusil ubiti s smrtonosno kombinacijo tablet, zaradi česar je bil nezavesten cele štiri dni.

Poročal je, da se je znašel v nekakšnem sivem področju, kot bi se potopil v sivo vodo. Bil je brez svojega telesa. V njej se je počutil sproščenega in brez vseh strahov, ki so ga sicer v življenju nenehno mučili. Zaslišal je glasbo, ki je zvenela nekoliko votlo in kovinsko. Obenem ga je spet napolnilo upanje. Pomislil je, da obstajajo tudi lepši kraji kot je ta in da se da živeti lepše in srečnejše. Čez nekaj časa je zaslišal pomirjajoč ženski glas. Hotel se mu je približati, vendar ga je nekaj zadrževalo. Glas je postajal čedalje močnejši in na vsak način ga je poskušal doseči, saj je vedel, da pripada nekemu lepšemu svetu. Obenem se mu je tudi odvrtel njegov »film življenja«, kot bi lahko bil. Nato je v sebi začutil občutek zelo hitrega padanja. Zbudil se je z občutkom fizičnega pretresa in šoka. Bil je neizmerno srečen, da je živ in se za to zahvalil bogu.

Večina samomorilcev se v času dogajanja NDE zave, da je samomor ena od najslabših možnih izhodov iz težav, zaradi česar se želijo vrniti nazaj v življenje.

Dr. Ring povzema, da so za samomorilske NDE značilni naslednji elementi: potovanje skozi prostranost, velika sproščenost, glasba in pomirjajoči glas, vizualni utrinki posameznikovega življenja. Ugotovil je, da samomorilski NDE v večini primerov sploh niso neprijetni, kar domneva večina ljudi, ki so zrasli pod vplivom verskih predstav o »peklu, v katerem se cvrejo samomorilci - storilci največjega greha«. To velja za tiste samomorilce, ki se jim je uspelo vrniti s praga smrti. O tistih, ki tega praga ne prestopijo, pa seveda lahko samo ugibamo.


5 PRIMERJAVA AMERIŠKE IN INDIJSKE ŠTUDIJE O NDE

Kot že rečeno, obstajajo med pripadniki različnih verstev določene razlike v smislu poimenovanja svetlobnega bitja. Vendar pa to ni edina razlika, pojavljajo se še nekatere druge, sicer manj pomembne, a vseeno zanimive. Dr. Satwant Pasricha in Dr. Ian Stevenson sta preučila 16 primerov Indijcev z NDE. Ta sicer majhni vzorec sta primerjala z ameriškim in ugotovila naslednje: Indijci ne poročajo o tem, da bi med NDE videli svoje fizično telo, medtem ko Američani navadno o tem poročajo. Indijci pogosto poročajo, da jih v posmrtno kraljestvo popeljejo uradniki, ki potem ugotovijo, da so napravili napako in jih pošljejo nazaj, nakar so ponovno oživljeni. Američani pa kadar govorijo o vzrokih ponovne oživitve, navadno navajajo srečanje s preminulimi sorodniki, ki jim rečejo, naj se vrnejo ali pa se vrnejo zaradi navezanosti na bližnje in odgovornosti do njih.

Odkod ta razlika? Moj komentar bi bil ta, da so Indijci večinoma vzgojeni v prepričanju, da je fizično telo le lupina, v kateri prebiva večna duša, zato se na fizično telo sploh ne spomnijo, ker jih duhovna doživetja tako prevzamejo. Obstaja celo nekaj primerov zahodnjakov, ki očitno niso bili preveč navezani na svoje fizično telo in se jim je zdelo škoda izgubljati čas z ogledovanjem le-tega in so se raje posvetili ostalemu dogajanju, vendar je to bolj izjema kot pravilo, saj je v zahodnem svetu zelo močno prisotna identifikacija s fizičnim telesom, pa tudi reinkarnacijska doktrina v tem prostoru ni zelo močna.

Zakaj se Indijci obračajo na uradnike in ne na preminule svojce, je seveda težko ugotoviti; morda bi lahko vzroke iskali v tem, da so Indijci v povprečju mnogo manj izobraženi kot zahodnjaki. Kot taki so verjetno precej bolj vodljivi in pričakujejo pri svojih odločitvah pomoč oblastnikov (birokratov), ki jih je v njihovi deželi res ogromno (mimogrede; indijski birokratski sistem velja za enega najbolj razvejanih od vseh).


6 POVEZANOST OBSMRTNIH DOŽIVETIJ Z MISTIČNIMI IN FILOZOFSKIMI DELI V RAZLIČNIH KULTURAH
Čeprav je širša javnost postala seznanjena z značilnostmi obsmrtnih doživetij razmeroma pozno, pa pri vsem skupaj ne gre za nič bistveno novega. Stoletja in celo tisočletja stara ezoterična besedila, kot je npr. Tibetanska knjiga mrtvih (orig. Bardo Thodol), jasno govori o prehodih duše skozi različne nivoje barda (stanja zavesti) ob osvoboditvi iz fizične lupine (telesa). Po njihovem prepričanju se celokupno življenje sestoji iz bivanja v fizični in duhovni razsežnosti, pri čemer smrt, podobno kot rojstvo, predstavlja le vrata iz enega dela v drugega v večnem vrtenju kolesa življenja (samsari). Nauk o tem se imenuje reinkarnacija (ponovno rojevanje). Vse to naj bi trajalo toliko časa, dokler posamezna duša ne doseže razsvetljenja oz. popolnosti. Posameznik se v naslednje življenje rodi v skladu s karmo (sankrtsko karma=dejanje, delovanje), torej pozitivnimi ali negativni dejanji iz predhodne inkarnacije. Nekaj podobnega najdemo tudi v hinduističnih svetih spisih.

Našemu kulturnemu prostoru je bližje krščanstvo; tudi v Bibliji najdemo zelo podobne opise, čeprav so uporabljene nekoliko drugačne besede. Tako npr. Biblija govori o zemeljskih in nebesnih telesih (astralnih), o nebeški prikazni (bitje iz svetlobe) ipd. Zlasti zanimivo je razmišljanje antičnega filozofa Platona, ki velja za enega največjih mislecev vseh časov. Po njegovem prepričanju naj bi duša ob ločitvi od telesa, v katerem biva le začasno, mislila in presojala jasneje kot sicer. Smrt kot prehod v brezčasnost naj bi po njegovem odsevala veliko resničnejše, pristnejše življenje, vsakdanji fizični svet, ki ga navadno obravnavamo kot edini pravi svet, pa je imel za nekakšno iluzijo, bledi odsev resničnosti. Podobno kot imamo za iluzijo film, ki s svojimi gibljivimi slikami daje vtis živosti.



7 KRITIČNA ANALIZA IN ZAKLJUČKI

Kar se tiče metodologije raziskovanja NDE, bi težko našli kakšno pomanjkljivost. Raziskovalci so opravili poglobljene intervjuje s svojimi preizkušanci, preučili so njihove zdravniške kartoteke, izprašali njihove bližnje. Posebej so preučili NDE otrok, slepih oseb, samomorilcev. V vse vzorce je bilo zajetih dovolj ljudi, da lahko njihove ugotovitve generaliziramo. Kot smo videli, je bilo narejenih celo nekaj medkulturnih primerjav, ki pojav še dodatno osvetlijo.



Čeprav prihaja do določenih razlik (na kar je pokazala zlasti primerjava Indijcev in Američanov), pa je treba na te razlike gledati zgolj kot na formalne, ne pa tudi vsebinske. Menim, da kulturno ozadje, socializacija, verska pripadnost in ostale socialne pritikline določajo samo način interpretacije sicer izredno abstraktnega in težko določljivega dogajanja, ki mu manjkata temeljni fizični dimenziji, na kateri smo se navajeni naslanjati - čas in prostor.
Literatura


  • Atwater, P.H. (1994). Beyond the Light. NY: Birch Lane Press.

  • http://www.near-death.com/index1.html

  • http://www.iands.org.com/

  • Kübler-Ross, E. (1969). On death and dying. New York:Macmillan.

  • Kübler-Ross, E. (1995). O smrti in življenju po njej. Ljubljana: Mladinska knjiga.

  • Lama Kazi Dawa- Samdup/ W.Y. Evans- Wentz. (2000). Tibetan Book of the Death or After- Death Experiences on Bardo Plane. Delhi: Munshiram Manoharlal.

  • Moody, R. Jr. (1975). Life after life. NY:Bantam.

  • Musek, J. (1995). Neznanke duha. Ljubljana: Educy, str. 13-46, 137-238.

  • Ring, K. (1980). Life at Death: A Scientific Investigation of Near-Death Experiences. NY: Quill.

  • Ritchie, G. (1983). Return from Tomorrow: Revell, Fleming H. Company.

  • Rogo, D. Scott. (1990) The Return from Silence: A Study of Near-Death Experiences, NY:Harper and Row.

  • Sabom, M. (1982). Recollections of Death. NY:Harper and Row.

  • Zaleskie, C. (1991). Onstranska potovanja. Ljubljana: Mladinska knjiga. (str.140-251).








Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©kagiz.org 2016
rəhbərliyinə müraciət