Ana səhifə

Homer – Odiseja Glasno preberi drugi odlomek


Yüklə 301.86 Kb.
səhifə1/7
tarix17.06.2016
ölçüsü301.86 Kb.
  1   2   3   4   5   6   7
Homer – Odiseja


  1. Glasno preberi drugi odlomek.




  1. Kdaj je nastala Odiseja, na katerem mitu je zasnovana?

Odisejo je ustanovil in zapisal Homer, ki naj bi živel v 8. ali 9. stoletju pred n.št. Nastala je v 8. stoletju pr.n.št. na podlagi ustne tradicije ter mitu o trojanski vojni. Pripoveduje o potovanju enega izmed junakov iz Troje domov. Trojanski mit je pripoved o desetletnem spopadanju Grkov in Trojancev, o vzrokih njihovega vojskovanja in o usodi preživelih junakov.


  1. Na kratko obnovi dogajanje Odiseje, razloži njeno zgradbo.

Deset let po trojanski vojni so vsi preživeli alhajski junaki že doma, le Odiseja nimfa Kalipso se še zadržuje na samotnem otoku. Naposled bogovi sklenejo, da se junak lahko vrne na Itako, kjer snubci oblegajo njegovo ženo Penelopo, ki še zvesto čaka moža. Njen sin Telemah pa je še premlad in premalo izkušen, da bi obvladal nasilne snubce. Boginja Atena ga pošlje poizvedovat po očetu. Medtem, ko je Kalipso izpustila Odiseja in junak, ki mu vihar razbije splav, izmučen priplava na otok Faiakov, kjer ga prijazno sprejmejo. Ko jim opiše svoje blodnje po svetu, ga med spanjem v čarovni ladji spravijo na Itako. Tam mu Atena pove o nasilnih snubcih in da ga ne bi nihče spoznal, ga spremeni v berača. Atena iz Sparte vaino pripelje njegovega sina Telemaha. Odisej se mu da prepoznati in skupaj se odpravita na dom. Delata se kot da se ne poznata in Odisej na svoji koži izkusi predrznost snubcev. Sestane se s Penelopo, ki ga ne spozna. Snubci se zanjo potegujejo na tekmi z Odisejevim lokom, a nobenemu ne uspe napeti strune. Ko »berač« zlahka napne struno in obračuna s snubci, mu Penelopa še vedno ne verjame, da je njen mož, verjame mu šele, ko pozna skrivnost njune spalnice. Na koncu Odisej obišče še očeta, Atena pa poskrbi, da med njim in sorodniki ubitih snubcev nastopi mir.

Zgradba epa je dvodelna: prvi odlomek pripoveduje o Odisejevih potovanjih, drugi odlomek pa o Odisejevi vrnitvi na Itako. Vsak del obsega po dvajset spevov in se deli še na tri pripovedne enote, te pa obsegajo po štiri speve. Pesnik je pestro in zanimivo dogajanje strnil v kratek dogajalni čas: Odisej se vrne na Itako po dvajsetih letih, deset let je vojskoval ter deset let potoval domov. Dogajalni čas pesnitve, ki govori o tem vračanju, obsega le 40 dni.


  1. Kakšno je bilo življenje ljudi in bogov v starogrški skupnosti?

V Odiseji beremo o življenju ljudi in bogov in iz te obsežne epske pesnitve je mogoče razbrati, kako je bila omejena starogrška skupnost. Grčija je bila razdeljena na kraljevine, v katerih so vladali lokalni kralji, na Itaki npr.: Odisej. Moč plemiških rodbin je bila odvisna od bogastva in ogledna. Ugled se poleg uživali še: pevci, jasnovidci, obdelovalci kovin in zdravniki. V Homerjevem epu so opisane tudi gostije, katerih sestavni del so bila športna tekmovanja, glasba, ples. Ljudje so verjeli v božjo vsemogočnost, k bogovom so molili in jim darovali: Odisej npr.: daruje Zevsu ovna, s katerim se je rešil iz Pelifemove jame. Bogovi pa so posegli v človeško življenje in ga določali. Čeprav so bili vsemogočni in nesmrtni, so bili zelo podobni ljudem – ne le po zunanjosti ampak tudi po ravnanju.


  1. Označi mitološko bitje, o katerem pripoveduje Odisej v odlomku.

Poleg bogov nastopajo v Odiseji tudi druga mitološka bitja, npr. nimfa Kalipso, Kiklop, čarovnica Kirka, skali- pošasti Skila in Karibda, in vsa morajo izpolnjevati voljo bogov. Nimfa Kalipso: po Zevsovem ukazu, ki ga posreduje bog Hermes, izpusti Odiseja; ko Kirka spozna, da Odisej uživa božjo zaščito, mu ponudi svojo ljubezen ter njemu in njegovim tovarišem pripravi gostijo. Kiklopovo oslepitev lahko razumemo kot kazen za njegovo ljudožerstvo in napuh. Ko Odisej prosi velikega, naj spoštuje Zevsovo voljo, se mu ta posmehuje, prepričan, da so Kiklopi močnejši od bogov.


  1. Razloži pojma junaštvo, junak in označi glavno osebo, Odiseja.

Junak je človek, ki je storil izredno pogumno dejanje. Tak je bil Odisej že kod vojščak v trojanski vojni in tudi pri vračanju domov se v nizu preizkušen izkaže njegovo junaštvo. Ni le pogumen, ampak tudi iznajdljiv, kar se pokaže, ko se znajde v nevarnem položaju. Vse Odisejevo junaštvo pa bi bilo jalovo, če mu nebi stali ob strani bogovi. Ti so Odiseja ustvarili po svoji podobi popolnega v moči in lepoti, vendar umrljivega. Junak si je pomoč bogov prislužil s pogumom in poštenostjo.


  1. Razloži značilnosti epskega sloga v Odiseji in jih poišči v odlomku.

Glavna slogovna značilnost Homerjevih epov je epska širina. Epsko širino ustvarjajo:

  • podrobni opisi: najdemo v dogajalno napetih prizorih, kakršna sta Odisejev odhod od nimfe Kalipso in njegovo srečanje z ženo. Pisec si »vzame čas« za take opise.

  • okrasni pridevki: so pogosti v opisu skoraj vsakega bitja ali stvari. Mnogi med njimi se ponavljajo: rožnoprstna zarja, trebušne ladje, bleščeče perilo, svetlooka Atena, božanska Kalipso, bistri Telemah,…

  • obsežne primere: so v epu tako značilne, da se izraz Homerska primera uveljavil kot splošna oznaka za razširjene metafore. Pesnik primerja osebe, stvari ali dogodke s slikovitimi podobami iz vsakdanjega življenja. (npr.: strah Odisejevih tovarišev pred Skrilo).

  • ponavljajo se tako okrasni pridevki kot tudi glagoli: govoriti – reči, dokončati – opraviti. Ponavljajo se na mestih, za katera se je pesniku zdelo, da jih poslušalec nebi smel preslišati.

  • govori in dvogovori so v Odiseji zelo pogosti. Zaradi pogostih premi govorov (samogovori ali dvogovori ali večgovori) dobiva epska pesnitev tudi značilnosti dramskega prikazovanja.



Sofokles – Kralj Ojdip


  1. Glasno preberi drugi odlomek.




  1. Razloži pojem analitična drama,umesti odlomek v dogajalno zgradbo.

Analitična drama je dramsko delo, ki s pogledom v preteklost oz. pričevanjem oseb o njej pojasnjuje sedanje dogodke. Podloga te drame je mit o tebanski kraljevi hiši. Avtor se ni držal mitološkega, kronološkega zaporedja dogodkov. V igri, ki se odvija se ne zgodi nič groznega. Glavna oseba ne naredi ničesar, kar bi jo lahko pogubilo, a je vendar pogubljena in uničena. Kralj Ojdip je moder in dober vladar. O dogajanju na tebanskem dvoru v času njegovega vladanja ni mogoče odkriti razlogov za njegovo nesrečo. Dogodki, ki so bili zanj usodni, so se namreč zgodili v preteklosti. Zanje izvemo od pripovedovanja oseb, ki so takrat pomembno vplivale na vse, kar se je kasneje zgodilo.


  1. Razloži dogajalno zgradbo v tragediji.

Dogajalna zgradba:

    • zasnova: morilec prejšnjega kralja Laja še ni kaznovan, zato po Tebah razsaja kuga.

    • zaplet: Ojdip neuspešno poizveduje, kdo bi bil morilec.

    • vrh: korintski sel prinese na tebanski dvor novico o smrti kralja Poliba, o katerim je Ojdip mislil, da je njegov oče. Ojdip čuti olajšanje, ker misli, da se prerokba ne more več uresničiti.

    • razplet: Ojdip se boji, da bi se uresničil drugi del prerokbe. Sel mu razkrije, da korintska kraljica in kralj sploh nista njegova starša. Ojdip spozna, da se je prerokba uresničila.

    • razsnova: Jakosta se od sramu obesi, Ojdip pa se oslepi.




  1. Kako se v Kralju Ojdipu uresničuje načelo trojne enotnosti?

Enotnost kraja: nam pove, da se prizorišča ne menjajo, ampak se vse dogaja na enem mestu. V Kralju Ojdipu vse dogajanje poteka pred kraljevo palačo. Enotnost časa: zahteva, da čas dogajanja ne traja dlje kot 24 ur. V Kralju Ojdipu se dogajalni čas tako rekoč ujema s časom, potrebnim za njeno uprizoritev. Enotnost dogajanja: je povezava z zgradbo besedne umetnine. To načelo pravi, da mora biti dejanje enotno in celovito, kar pomeni, da ima vsak sestavni del svojo vlogo.


  1. Kakšna je vloga dramskih oseb v odlomku? Razloži vlogo zbora.

Vloga dramskih oseb v drugem odlomku: Ojdip od pastirja terja odgovore o dečku, ki ga je kot dojenčka dal selu – ta deček je bil Ojdip; pastir pripoveduje o dogodkih iz preteklosti, Ojdipu prizna skrivnost, da ga je on dal selu; sel prisili pastirja, da Ojdipu pove resnico. Zbor je pomemben dejavnik – njegove pesmi ustvarjajo vzdušje (žalosti, strahu in nemoči - uvod), sporočajo življenjska spoznanja in modrosti (drugi prizor), predvsem pa dejavno posega v dogajanje (vodja zbora že v prvem prizoru svetuje Ojdipu, naj pošlje po Tejrezija, v drugem ga vzpodbuja, naj ne obupa, zbor pa v vseh prizorih razlaga in komentira dogodke).


  1. Kakšno vlogo imajo bogovi v človekovem življenju?

V tragediji Kralj Ojdip je v ospredju človek. Bogovi mu sicer določijo usodo, ne pojavljajo pa se na prizorišču – ljudem neposredno ne povedo ničesar. Kar hočejo ti izvedeti o božji volji, slišijo v preročiščih.


  1. Razloži Ojdipovo tragičnost. Kaj je katarza?

Ojdipova tragičnost se kaže v jasni prerokbi, ki pravi, da ne bo očetomora in krvoskrunstva, če ne bo Ojdipa. Za svojo nesrečo je kriv, ker zavestno ni ubogal bogov. Ojdip je sicer ubil očeta in se poročil z materjo, kot je bilo prerokovano, torej se je zgodil dvojni zločin. Vendar ni vedel, da je mož, ki je umrl na križišču njegov oče in, da je ženska s katero je bil poročen njegova mati. Rečemo lahko, da je bil »kriv brez krivde« - to je njegova tragičnost. Katarza je grški izraz za očiščenje. Pomeni poseben učinek pri gledalcu, da sočustvuje skupaj s tragičnim junakom, hkrati z njim ga prežema strah. Umetniška dela naj bi nas notranje pretresla in nas naredila v moralnem pogledu boljše. Če nas umetniško delo ne prevzame, ne pretrese, pomeni, da v nas ni sprožilo katarze.

Biblija – Prilika o izgubljenem sinu


  1. Glasno preberi besedilo.




  1. Kaj je Biblija? V katero književnost sodi? Kako je sestavljena in kdaj je nastala?

Biblija ali Sveto pismo je krščanska in delno judovska sveta knjiga, ki govori o zgodovini odraščanja in o božjem razodetju. Biblijo sestavljajo Stara in Nova zaveza. Stara zaveza je napisana pretežno v hebrejščini, pripoveduje o zavezi izvoljenega izraelskega ljudstva z Bogom ter o pomembnih dogodkih izraelske zgodovine od približno leta 4000 pred nš.št. do začetka našega štetja, to je do Kristusovega rojstva. Nastala je približno od leta 1200 pred n.št. do približno leta 100 n.št. Je zbirka različnih besedil, ki so povezane v tri dele. To so : Postava oz. Zakoni; Preroki in Spisi. Najbolj znane zgodbe Stare zaveze pripovedujejo o nastanku sveta, ustvarjanju človeka, Adamu in Evi v raju, o Abelu in Kajnu, o Mojzesu, o kraljih Davidu in Salomonu. Nova zaveza je napisana v grščini in je nastajala v prvih stoletjih našega štetja, dokončno obliko pa je dobila okrog leta 400. njeni deli so: Evangelij, Apostolska dela, Pisma in Razodetje. Evangeliji govorijo o Jezusovem duhovništvu, trpljenju in božanskosti; Apostolska dela in Pisma o misijonstvu in oznanjanju krščanstva; v Razodetju pa apostol Janez prikazuje svoje videnje konca sveta. Judje priznavajo za sveto besedo samo Staro zavezo, kristjani pa obe zavezi. V Bibliji je zbrana hebrejska ali starožidovska književnost in spada med orientalske književnosti. To so književnosti starega in srednjega veka.


  1. Kakšen je kulturni in literarni pomen Biblije? Kdo jo je prvi prevedel v slovenščino, kdaj?

Biblija je najbolj razširjena knjiga na svetu. Že zgodaj so jo začeli prevajati v razne jezike in narečja. Prvi prevodi v ljudsko latinščino okrog 2. stoletja n.št.; nemški Luthrov prevod 1522 – 34, ki je prirejen po hebrejskem in grškem izvirniku, so sprejele protestantske cerkve. Prvi celotni slovenski prevod pa je bila Dalmatinova Biblija, ki je izšla leta 1584. kasneje je bila izdana še vrsta katoliških prevodov: Prvi je bil Japljev v razsvetljenstva, zadnji pa je prevod iz izvirnih jezikov (leta 1996). Že s prvim prevodom smo se Slovenci uvrstili med razvite evropske narode, saj je bil prevod Svetega pisma pomembno jezikovno in kulturno dejanje. Sveto pismo namreč ni le verska knjiga, ampak ima tudi velik moralni, zgodovinski in kulturni pomen.


  1. Kaj je prilika? Razloži sporočilo Prilike o izgubljenem sinu.

Prilika je svetopisemsko besedilo, v katerem je sporočilo ponazorjeno s prispodobo. Ima vzgojni pomen. Prilika o izgubljenem sinu pripoveduje o očetovi ljubezni, ki ljubi brezpogojno in lahko otroku odpusti vse, kar je ta storil slabega. Starejši sin tega ne razume in očetu nasprotuje. Toda za zgodbo o družinskih odnosih stoji verska resničnost. V njej oče predstavlja Boga , izgubljen sin je grešnik, vzorni starejši sin pa vernik, ki živi po božjih zapovedih. Sporočilo te prilike se torej glasi: Bog ljubi človeka brezpogojno – oče pooseblja Boga in sinu odpušča. Ta prilika posredno sporoča temeljni nauk krščanske vere: Ljudje naj se ljubijo in si odpuščajo; drug drugemu naj dajejo to, kar jim daje Bog.


  1. Imenuj jezikovno-slogovne značilnosti prilike in jih poišči v besedilu.

Jezikovno – slogovne značilnosti biblijskih besedil v tej priliki so:

  • stalne svetopisemske besedne zveze: »In rekel je«; »Neki človek«; »Šel je vase«.

  • antisinteze (nasprotja): »Ima kruha v izobilju, jaz pa tukaj umiram od lakote«; »je bil mrtev in je oživel«; »bil je izgubljen in je najden«

  • stopnjevanje in mnogovezje: »Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite!«; »Dajte mu prstan na roke in sandale na noge!«; »Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo!«

Bistvena slogovna značilnost je antisinteza, ki je tudi nosilka celotnega sporočila: poudarja dve plati človeške narave (dobro in slabo), v verskem pogledu pa gre tudi za nasprotje med človeško grešnostjo in božjo popolnostjo oz. absolutno dobroto.
Srednji vek: Brižinski spomeniki – drugi spomenik: Pridiga o grehu in pokori


  1. Glasno preberi besedilo.




  1. Razloži poimenovanje Brižinski spomeniki. Kje so nastali in kdaj? Kakšna je njihova vsebina?

Brižinski spomeniki so najstarejša zapisana slovenska besedila in hkrati prva slovenska besedila, napisana v latinici. Tako se imenujejo po kraju Freising na Bavarskem, kjer so našli pargamentni rokopisni zbornik, katerega sestavni del so ta besedila. Prvi slovenski zapisi so po mnenju nekaterih znanstvenikov nastali na ozemlju okrog Vrbskega jezera. Zbornik, v katerem so odkrili slovenska besedila, je bil nekakšen popotni priročnik, ki so ga škofje uporabljali pri delu z verniki. Po pisavi sodeč so zapisi nastali pred letom 1000. Glede na različne jezikovne oblike povezujeta jezikoslovje in literarna zgodovina prvi in tretji spomenik s karantanijo in Paronijo, drugega pa s starocerkveno slovansko pismo in versko dejavnostjo. Prvo in tretje besedilo brižinskih spomenikov sta spovedna obrazca, besedili, ki so ju verniki govorili, ko so se spovedali svojih grehov. Njuni glavni motivi so bili: odpoved hudiču, izpoved vere in kesanje.


  1. Kaj je pridiga? Kaj je zanjo značilno?

Pridiga: beseda izhaja iz latinščine in pomeni prepričevanje. Njen namen je delovati vzgojno in je pogosto tudi praktično poučna. Gre za obliko govora, v katerem duhovnik po prebranih berilih in evangeliju vernikom oznanja in razlaga cerkveni nauk tako, da ga čim laže razumejo. Značilnosti: pridiga je polliterarno delo (pol literarno, pol cerkveno). Njen namen je poučnost oz. vzgojnost in ker je namenjena preprostejšim poslušalcem, mora biti nazorna. Zato vsebuje mnoge ponazoritve, med katerimi prevladujejo zgledi iz življenja. Ti so povedani na literarni način, kot nekakšne zgodbe, po svojem pomenu pa so lahko pozitivni ali negativni.


  1. Razloži pomen pozitivnega in negativnega zgleda v priliki.

Pozitivni zgled so svetniki, ljudje, ki so se odpovedali zlim dejanjem in so vzljubili božja dela. Pozitivni zgled bi lahko takole označili: »Delajte tako kot je delal X, pa boste uživali večno srečo po smrti«. Negativni zgled je grešni Adam, ki je z neposlušnostjo pripomogel k uveljavljanju zla, to je satanovih del. Sporočilo teh bi lahko označili: »Ne delajte tako, kot je delal Y, pa ne boste pogubljeni«.


  1. Katero sporočilo posreduje Pridiga o grehu in pokori?

Pridiga o grehu in pokori ima premišljeno zgradbo, ki naj bi izražala skladnost in zaokroženost oz. celoto. Začne se v preteklosti in poda breme izvirnega greha, stopnjuje z ostalimi človeškimi grehi, potem preide drugi del, ki navaja ljudi k dobrim delom. Zaključi v sedanjosti, kjer se dobro nagradi (vstop v nebeški raj), huda se kaznujejo s trpljenjem. Namen kompozicije in vsebine je tvoriti popolnost, ki se v religioznem smislu ohranja. Sporočilo Pridige o grehu in pokori nam tako sporoča, da se moramo odpovedati slabim mislim, sprejeti dobro in pokoriti se.


  1. Razloži jezikovno-slogovne značilnosti besedila.

V Pridigi o grehu in pokori so opazne naslednje govorniške prvine:

  • pisec oz. govornik se s prvo osebo množine približuje poslušalcem in s tem doseže večjo prepričljivost;

  • postavljanje pridevniških besed za samostalniške je znamenje govorniškega zanosa: slave božje, rod človeški, sinovi božji, dela satanova,…

  • ponavljanja poudarjajo pomembnejša mesta: bi mu na veke bilo živeti; ta mrzka dela; mrzko pred božjimi očmi; s temi deli;…

  • podobno vlogo pomenskega poudarjanja imajo tudi glagoli, postavljeni na konec stavka; to je izrazito zlasti pri naštevanju dobrih del, ki so zelo pomembna. Glagol na koncu stavka poudarja tudi temeljno sporočilo oz. nauk pridige: »Božje služabnike pokličite, grehe vaše naštejte«.




  1. Kakšen je pomen Brižinskih spomenikov?

Brižinski spomeniki imajo predvsem kulturni in jezikovni pomen. Pričajo o povezanosti naših prednikov z zahodnoevropsko krščansko civilizacijo, hkrati pa so neprecenljive vrednosti za raziskovanje zgodovine slovenskega jezika. Največjo estetsko vrednost ima besedilo drugega brižinskega spomenika – Pridiga o grehu in pokori, ki je tudi slogovno najbolj dodelano besedilo in kaže največjo samostojnost ustvarjalca.

William Shakespeare – Hamlet


  1. Glasno preberi označeni del odlomka.




  1. Predstavi tematiko tragedije in na kratko obnovi dogajanje.

Hamlet – danski kraljevič, ki mu maščevanje uniči življenje, saj je obseden z maščevanjem očetove smrti. Kralj Klavdij – Hamletov stric, ki se posluži umora brata, da se dokoplje do prestola in oženi Hamletovo mater. Kraljica Gertruda – Hamletova stremuška mati, ki se po smrti moža kralja postavi ob stran novemu kralju, da ostane kraljica. Polonij – predani kraljev komornik, Ofelijin oče. Ofelija – Polonijeva hči in Hamletova ljubezen, ki ji dvorni dogodki uničijo življenje, na prvem mestu pa Hamletova blaznost. Horatio – plemič in najzvestejši Hamletov prijatelj. Laert – Polonijev sin.

Predzgodba: Danski kralj Hamlet je nenadoma umrl, nasledil ga je njegov brat Klavdij in se poroči z bratovo vdovo, kraljico Gertrudo, materjo mladega Hamleta. Ta sumi, da mu je stric ubil očeta. Zgodba: Stražarjem se prikazuje duh umrlega kralja. Obvestijo Hamleta in ta od očeta izve resnico o njegovi smrti, naroči mu, naj se maščuje morilcu, sedanjemu kralju in Hamletovim stricem Klavdijem. Mater, sedaj njegovo ženo, naj pusti pri miru. Hamlet hlini blaznost. S skupino potujočih igralcev pripravi igro, v kateri se Klavdij izda. Hamleta pošlje v Anglijo, kjer naj bi ga pomočnika ubila. Pred odhodom Hamlet v materini sobi, misleč da je za zaveso Klavdij, ubije Polonija. Očetova smrt v norost pahne Ofelijo, ki se utopi. Hamlet se v Angliji reši Rozenkranca in Gildenšterna ter se vrne domov. Klavdij se hoče Hamleta znebiti, zato pripravi dvoboj z Ofelijinim bratom Leartom, Leartu da meč z zastrupljeno konico. Za vsak primer pa pripravi zastrupljeno pijačo. Leart rani Hamleta, a meča se kmalu zamenjata in ranjen je tudi Leart. Kraljica popije pijačo ter umre. Pred smrtjo Leart pove resnico in preden umre sam, Hamlet ubije Klavdija.


  1. Kakšna je analitično-sintetična dramska tehnika in kako se kaže v tragediji Hamlet?

V sintetični drami si dogodki sledijo po kronološkem zaporedju, v analitični drami pa za preteklost izvemo šele kasneje. Zaplet Hamleta izvira še iz časa pred dramskim dogajanjem, vendar pa v tragediji prevladuje sintetična zgradba. Skoraj vsi dogodki se odvijajo na odru, malo pa je takih, ki so postavljeni v preteklost in se o njih le pripoveduje. Kompozicija drame v Hamletu: Drama Hamlet se ne drži načela trojne enotnosti. Prostor je širši (Danska, Anglija), čas dogajanja je daljši. Krši tudi načelo enotnosti dogajanja, okrog glavnega dejanja zaplete še nekaj drugih dogodkov. V drami spremljamo še dramo ostalih udeležencev, ki pa so neločljivo povezani z dramo.


  1. Kaj predstavlja tragičnost pri Shakespearu? Primerjaj jo z antično.

Tragičnost Shakespearovih dramskih oseb se bistveno razlikuje od antičnih. Grški junaki so odvisni od volje bogov, Hamletova tragičnost pa izvira iz njega samega. Odločiti se mora za umor strica Klavdija, a z odlašanjem povzroči katastrofo. Njegovo neodločnost razlagajo razl.: izrazit mislec, odnos do mater, ...


  1. V čem je razlika med starogrškimi in Shakespearovimi tragedijami?

Razlika je opazna že pri primerjavi dolžine besedila in števila nastopajočih oseb:

  • Število oseb je pri Shakespearu skoraj trikratno, besedila pa je skoraj še enkrat več;

  • Shakespearu je eno glavno dejanje premalo, okrog osrednjega dejanja mora zaplesti še nekaj drugih:

  • Prizorišče se pri njemu od prizora do prizora spreminja (v Hamletu 20-krat);

  • Tudi enotnost časa Shakespeare ne pozna, ponavadi gre za tedne, mesece.




  1. Kaj je dramski monolog? Razloži sporočilo monologa »Biti, ne biti...« in označi Hamleta.

Monolog ali samogovor je sredstvo predvsem klasične dramatike. Dialog je zaupna in iskrena oblika govora, izpoved, ki je neposredno namenjena gledalcu. Največkrat predstavlja le tezo (trditev), včasih si postavi ugovor. Notranja zgradba je dialoška, ker je govoreči v sporu s samim seboj. Običajno v prvi slovniški obliki. Hamletov monolog iz začetka tretjega dejanja »biti, ne biti« je eden najbolj znanih samogovorov v svetovni dramatiki. Sporočilo monologa pa je osnovno življenjsko vprašanje: ali je bolje živeti ali umreti, narediti samomor. Hamlet danski kraljevič je pogumen in plemenit, obenem pa tudi nagnjen k razmišljanju, k tehtanju razlogov za dejanja in zato je precej neodločen. Je osamljen in izločen iz družbe, ker se dela blaznega. Do kraja ga spoznamo iz njegovih monologov, saj nosi v dialogih nenehno »krinko« na obrazu in se pretvarja, da je blazen, da bi si tako obvaroval življenje pred zahrbtnim stricem in odkril resnico.

  1   2   3   4   5   6   7


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©kagiz.org 2016
rəhbərliyinə müraciət