Ana səhifə

GRŠka književnost


Yüklə 43.37 Kb.
tarix17.06.2016
ölçüsü43.37 Kb.
GRŠKA KNJIŽEVNOST

Starogrška književnost je književnost, ki je nastajala v Grčiji od 15. stoletja pr. n. št. vse do 6. stoletja, ko se je zlila z bizantinsko književnostjo.

Najstarejši starogrški zapisi so glinaste tablice v linearni B-pisavi iz obdobja med 15 in 13. stoletjem pr. n. št., najdene so bile na Kreti, Tebah, Pilosu in Mikenah. Vsebujejo ekonomske spise, popise, kupne pogodbe ipd.


V razvoju grške književnosti ločimo tri obdobja:


  • Arhaično

  • Klasično ali atiško

  • Helenistično


ARHAIČNO OBDOBJE

Po večstoletnem razvoju ustne ljudske junaške pesmi je dosegla grška književnost v 8. stoletju pr. n. št. svoj prvi vrh v Homerjevih epih Iliada in Odiseja. Na temeljih ljudske kozmološke epike in pregovorne modrosti zasnuje Heziod okoli leta 700 pr. n. št. svoje didaktične pesnitve.

Epika: Homer
Lirika: Sapfo, Anakreon
Proza: Ezop
Filozofija: Pitagora, Demokrit, Ksenofan
HOMER

Oba epa slonita na mitu o Trojanski vojni.


ILIJADA
Ilijada pripoveduje o zadnjem, desetem letu vojne med Grki in Trojanci. Vsaka stran ima tudi svoje bogove. Na Grški strani so Ahil, Atena, Hera in Pozejdon, na Trojanski pa Apolon, Afrodita in Ares. Grški junaki: Odisej, Trojanski junaki: Hektor, Enej (edini preživeli trojanec).

Verz, v katerem sta zapisana oba epa, se imenuje heksameter ali šestomer. Ker je bil heksameter dolg verz, so prisotne obvezne pavze. Velja za najstarejši verz nasploh, ljudem naj bi ga odkril Apolon.

ODISEJA
Po vojni se Odisej 10 let vrača domov na Itako, kjer ga čaka žena Penelopa in sin Telemah. Odiseja zadržuje nimfa Kalipso. Boginja Atena doseže, da ga Kalipso izpusti. Odisej se s splavom vrača domov, doživi brodolom in pristane na otoku Fajakov. Tam ga najde kraljična Navzikaa, ki ga odvede na dvor. Tam fajaki zavzeto poslušajo, kar je Odisej doživel. Fajaki ga obdarijo in prepeljejo na Itako. Tu se žena otepa snubcev, ki jih Odisej vse premaga in pobije.

SAPFO

Je živela 600 l. pr. n. št. Je prva evropska pesnica in je pisala ljubezenske pesmi (predvsem so znane Svatovske pesmi). Pesmi je posvečala svojim učenkam petja in poezije. Pesmi so polne nežnosti, hrepenenja. V pesmih je lirski subjekt pesnica sama, drugače pa je oseba, ki pripoveduje lirsko besedilo (ni nujno, da je to vedno avtor sam).
SVATOVSKA PESEM
Blažen ko bogovi se zdi vsakdo,

kdor sedi nasproti lahko ti v družbi,

zbliza sluša glas tvoj sladko prikupni,

smeh očarljivi.


Meni stiska, vedi, srce se v prsih:

kajti naj ugledam te zgolj za hipec,

glas noben ne pride mi več iz grla,

usta so nema.


Jezik več ne gane se nepremičen,

Nežen ogenj bliskom spreleti me,

luč oči mi ugasne, v ušesih slišim

šumno bučanje.


Pot oblije vse mi telo, trepečem,

Malo še, pa po meni bilo bi, mislim,

moja Agalis.
Toda treba vse je prenesti…

ANAKREON


Osrednja tema njegovih pesmi so ljubezen in vino, pesmi izražajo željo po uživanju, so lahkotne. S svojo poezijo je vplival na mnoge avtorje (Horac, Valentin Vodnik, Prešeren). Zgledovanje po njegovi poeziji imenujemo ANAKREOTIKA, ki je prisotna v baroku in klasicizmu. Živel je v Mali Aziji.
EZOP

Govori se, da je bil grd in grbast in so se ljudje smejali njegovi pojavi, še bolj pa zgodbam, ki jih je pripovedoval. Te zgodbe so bile kratke, največkrat o živalih. Živali v njegovih zgodbah imajo ljudske značilnosti in predstavljajo določene tipe ljudi (marljive, lene, pametne, hrabre, boječe, …) Iz zgodbe vedno najdemo kakšen nauk. Ker Ezop ni znal pisati, so njegove zgodbe kasneje preko pripovedovanja zapisali mnogi drugi pisatelji. Njegove zgodbe so napisane v prozi, v enostavnem in jasnem stilu.

KLASIČNO OBDOBJE

Iz obrednih pesmi (verske) na čast bogu Dionizu, ki jih je izvajal zbor, se je razvila tragedija. Beseda izvira iz besed Tragos - kozel in Ode – pesem, kozlovska pesem. Člani zbora so bili sprva oblečeni v kozle, spremljali so boga Dioniza. Tragedija se je začela razvijati, ko so nasproti zboru postavili igralca, kar je omogočilo dialog. Igralci so nosili maske , zato je bil pri igri najpomembnejši glas (moški), predstave so potekale na prostem. Prostor za gledalce se je dvigal in je bil polkrožen. V prvi vrsti so sedeli častni gostje, pred njimi je bil zaokrožen prostor (orkestre), na katerem je bil zbor. Za njim je bila gledališka zgradba (skene), pred katero so nastopali igralci na dvignjenem prostoru. Tragedije so uprizarjali ob določenih praznikih kot tekmovanje med tremi dramatiki. Med sabo so tekmovali trije veliki ustvarjalci, ki pa so predstavljali tudi vrh klasičnega obdobja.



  • Ajshil

  • Evripides

  • Sofokles

V tem obdobju je doživela razcvet tudi stara komedija. Predstavnik je bil Aristofan. Komedije so se satirično odzivale na kulturen in politične razmere v tem času.

Proti koncu 5. st. sta se tragedija in komedija umaknili prozi. Razmaknilo se je zgodovinopisje (Herodot, Tukidid), govorništvo (Izokrat, Demosten), filozofski dialog (Platon) in pragmatika (Aristotel).

SOFOKLES


Sofoklej se je rodil v ugledni in premožni družini. Bil je lepe postave in glasbeno nadarjen, to pa mu je omogočilo, da se je že zgodaj uveljavil kot dramatik in igralec ter postal ljubljenec atenskega občinstva. V grško gledališče je uvedel številne novosti: dodal je tretjega igralca, povečal zbor z 12 na 15 oseb, uvedel scensko slikarstvo (kulise), dramske trilogije (tri med seboj tematsko povezane tragedije) je zamenjal s tremi motivno samostojnimi dramskimi deli, tako da so bile zgodbe teh tragedij lahko bolj strnjene in napete. Napisal je 130 dram, le 7 se jih je ohranilo v celoti.

KRALJ OJDIP


Kralj Ojdip je po obliki tragedija. Tragedija je dramsko delo, ki kaže propad junaka zaradi volje bogov, nenaklonjenih sil ali zaradi usodne krivice junaka. Grška tragedija se je razvila iz zborovske pesmi v čast bogu Dionizu (ditiramb). Napisana je bila v verzih. Kralj Ojdip je analitična drama, ki razkriva dogodke iz preteklosti. Vse odločilno se zgodi pred začetkom dogajanja. Nasprotje analitični drami je sintetična ali kronološka drama.

Vsaka drama je zapisana v obliki dramatskega trikotnika.

Zasnova: Po Tebah razsaja kuga.(v mestu živi morilec kralja Laja).

Zaplet: Ojdip poizveduje, prosi, vendar brez uspeha.

Vrh: Sel iz Korinta prinese novico o smrti korintskega kralja Poliba. Ojdip si za enkrat oddahne.

Razplet: Ojdipa je še vedno strah in sicer zaradi drugega dela prerrokbe. Tedaj pa mu naivni sel, hoteč ga pomiriti, nehote razkrije njegov rod. Resnica bruhne v vsej svoji grozljivi neizprosnosti.

Razsnova: Jokasta, ki vse to že prej sluti, se od sramu obesi. Ojdip pa se od gnusa oslepi.

Ojdipovega motiva so se pozneje lotili številni avtorji, Seneka (antika), Voltaire.

ANTIGONA
Je nadaljevanje Kralja Ojdipa. Ojdipova sinova Etokl in Polinejk se spopadeta za kraljevi prestol. V medsebojnem boju za oblast oba obležita mrtva. Nadaljno dogajanje je v sintetični dramski tehniki prikazano v tragediji Antigona. Novi kralj Kreon takoj po prevzemu oblasti izda ukaz, s katerim prepove, da bi kdo pokopal Polinejkovo truplo, truplo napadalca. Antigona se iz ljubezni do brata upre in opravi simboličen pokop. Sestra Ismena ji zaradi strahopetnosti noče slediti. Kreont Antigono obsodi na smrt in jo da živo zakopati v grobnico, kljub temu da je zaročenka njgovega sina Hajmona. Ko Kreon videc Tejrezij opozori, da ne ravna prav, sklene osvoboditi Antigono in pokopati Polinejka, a je že bilo prepozno. Antigona se je v grobnici obesila, Hajmon si je ob njenem truplu sam vzel življenje, isto pa je storila tudii Kreontova žena Evridika, ko je izvedela za sinovo smrt . Kreon se spremeni iz odločnega avtokratskega voditelja v moralno razvalino, ki si želi samo smrt. Ko je Antigona odhajala v smrt, je hrepenela po življenju. Kreon pa odhaja v življenje, vendar hrepeni po smrti. Antigona je sicer fizično uničena, vendar je moralno zmagovalka. Kreon pa ohrani svojo fizično eksistenco, ampak ob tem doživi moralni zlom. Kreon prizna svojo krivdo, na koncu se počuti osamljenega, v svoji nesreči. Kreon je verjel v državne zakone, ne pa v zakone bogov, zato na koncu moralno propade.

HELENISTIČNO OBDOBJE

Obdobje po letu 300 pr. n. št. označujemo kot helenistično književnost. Tu je značilna prevlada znanstvene proze (Polibiij - zgodovinar; Strabon - geograf; Teofrast, Epikur, Panajtij, Pozejdonij, Epiktet - filozofi; Galen - zdravnik; Aristarh, Eratosten, Aristofan - filologi). Sočasno se je začel razvijati roman (Helidor, Longos). Satira je našla najbolj duhovitega predstavnika v Lukianu, umetniško zasnovana biografija pa v Plutarhu.



Zadnji veliki mojster filozofske proze je bil Plotin, zadnji veliki grški pesnik Nonnos iz Panapolisa v Egiptu. Justinijanov zgodovinar Prokopij iz Cazareje (6. stoletje. n. š.) zaključuje staro grško književnost in uvaja bizantinsko književnost.


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©kagiz.org 2016
rəhbərliyinə müraciət